nogometni dres Na vprašanje po čem so hrvaški nogometaši posebni pred nedeljskim finalom
nogometni dres Na vprašanje po čem so hrvaški nogometaši posebni pred nedeljskim finalom svetovnega prvenstva v Moskvi, je odvrnil: »Ne gre za to, da si želimo zmagovati bolj kot drugi, ampak nositi hrvaški dres se nam zdi tako drugače.
“In videti, kako srečni, enotni in ponosni so ljudje doma, ti daje neverjetno moč in motivacijo. Igrati na veliki tekmi za svoj klub ni primerljivo z igranjem za Hrvaško.”
Ta domoljubni občutek ni tako goreč, kot je bil v devetdesetih letih, ko je bila Hrvaška mlada država, ki je po vojni travmi še vedno iskala svoje mesto v svetu. Vendar pa je izjemna uvrstitev reprezentance v polfinale Francije ’98 samo poudarila pomen športnega uspeha.
Kot je dejal nekdanji branilec in selektor Igor Štimac: “Spominjam se, da sem bral, da je pred svetovnim prvenstvom leta 1998 le pet odstotkov svetovnega prebivalstva vedelo za Hrvaško. Po svetovnem prvenstvu je ta številka presegla 55 odstotkov!”
Dvajset let kasneje je hrvaški nogomet znan po vsem svetu – vendar se ne prikazuje vedno v ugodni luči.
Celo zdaj, ko uživamo v najboljših dneh v naši nogometni zgodovini, trdi del navijačev Hajduka zavrača podporo reprezentanci. Sam klub ni niti enkrat uradno čestital strani po nobeni zmagi.
Njihov tako imenovani ‘boj za pravico’ samo ustvarja vzdušje strahu in sovraštva z vdori na igrišča, fizičnimi napadi na trenerje, sodnike in člane FA.
Ta hrvaška ekipa je svojo pot v Moskvo celo začela z igranjem tekem za zaprtimi vrati zaradi dejanj skupine ljudi, huliganov, ki jim nogomet ni mar. Hrvaška bo morala svojo prvo domačo tekmo po Rusiji 2018 – potencialno kot svetovna prvakinja – odigrati na praznem stadionu.
In kljub temu strupenemu domačemu ozračju je Hrvaška prišla vse do finala, spodbujana s strastjo in ljubeznijo velike večine svojih rojakov doma in na tisoče, ki so potovali v Kaliningrad, Nižni Novgorod, Soči in Moskva, da jih podpreta.
Igrali so s srcem in brez konca in spretnosti.
“Na Hrvaškem, tako kot v Latinski Ameriki, imate še vedno otroke, ki se igrajo na ulici, kjer se želite norčevati iz nasprotnika, driblati, ustvariti nekaj spektakularnega. Tega v Nemčiji ne vidite,” je trdil Kovač.
Hrvaška pa se je po letu 1998 trudila ohraniti tekoči trak talentov in šele potem, ko je Dinamo Zagreb začel vlagati v svoj mladinski sistem, so se stvari začele spreminjati. Njihova akademija je zdaj ena izmed najboljših akademij v Evropi, odgovorna za 10 igralcev v trenutni reprezentanci Hrvaške.
Stadioni so še vedno grdi in klubi so še vedno revni (hrvaška prva liga ima 10 klubov, a sta dva komaj preživela zadnjo sezono, nekateri igralci so ostali brez plač tudi šest mesecev).
Zunaj igre veliko ljudi živi težko življenje. Nekateri se borijo za preživetje iz meseca v mesec, mnogi mladi izobraženi ljudje pa so prisiljeni oditi v tujino v iskanju službe in boljšega življenja.
Hrvaška pa je polna veselja in sreče. Zaradi nogometa. Navdihnila jih je skupina otroški nogometni dres Messi igralcev na misiji pokazati gledalcem, da se lahko kosajo z najboljšimi.
Tisti plavolasi fant s Šukerjevim dresom je postal vodja naroda in v nedeljo bo naredil vse, kar je potrebno, da končno uresniči te otroške sanje.